O kmetiji


Turistična Kmetija Vimpolšek

Turistična kmetija Vimpolšek stoji v Posavju, na obrobju mesta Brežice, ob cesti, ki je vzporedna magistralni cesti Brežice - Krško, približno 100 metrov južno od cerkvice svetega Lenarta.

Na svojem koščku zemlje obstajamo že od 17. stoletja dalje. Premoremo 8 hektarov zemljišč - od tega dobrih 5 hektarov njiv v Vrbini, eden in pol v Šentlenartu ter gozd v Črni mlaki in v Dobravi.

Ukvarjamo se s poljedeljstvom, vrtnarstvom in živinorejo. V mnogih letih delovanja na vseh teh področjih, smo pridobili veliko izkušenj. Izpopolnili smo se v vzgoji različnih vrst sezonske zelenjave ter zelenjave za ozimnico, jeseni na tradicionalen način kisamo zelje in repo, pozimi pa iz domačih prašičev izdelujemo mesene dobrote, ki so postale poznane že ljudem širom po Sloveniji. 

 

Leta 2009 smo se začeli ukvarjati s turistično dejavnostjo in kmetijo spremenili v Turistično kmetijo. Vse naše pridelke in izdelke lahko od takrat okusite tudi v našem gostišču.

Jedi pripravljamo iz doma pridelane zelenjave in iz mesa doma vzrejenih prašičem in perutnine. Začinimo pa jih z začimbami in dišavnicami s hišnega vrta. V osnovi so jedi tradicionalne domače/kmečke - vsakodnevne ali praznične, na željo gostov, pa jih lahko tudi preoblikujemo v sodobnejše različice ( slow food...), a da ob tem ohranimo njihovo izvorno pristnost.

Obiščite nas... bodisi kot izletniki, bodisi kot slavljenci ali gostje na rojstnem dnevu, obletnici, poroki, ali na kakšnem drugem, za vas pomembnem, dogodku. Lahko pa se tudi oglasite kar tako...na klepet ali kozarček rujnega.

v okviru gostišča imamo tudi pripravljen prostor za seminarje in poslovne sestanke, opremljen s projektorjem in projekcijskim platnom.


Zgodovina

Vimpolškovi živimo na svojem koščku zemlje že od 17. stoletja dalje. Rod za rodom je živel na tej kmetiji - z vzponi in padci - in želimo si, da bi se kmetija ohranila tudi za bodoče rodove, ki bi z ljubeznijo ustvarjali nove, svoje sanje. 

Franc Vimpošek Vam predstavlja novejši del naše zgodovine:

Naš ata Pepi, peti izmed sedmih otrok Alojza in Ane Vimpolšek, se je z mojo mamo, Marijo Cetin, z Mosteca pri Dobovi poročil leta 1937 in prevzel gospodarstvo na kmetiji. Mama je bila vestna in pridna gospodinja, ata pa se je poleg kmetovanja ukvarjal še s furmanstvom. Ob delavnikih je s konji prevažal električne drogove za elektrifikacijo po vsem Posavju, ob nedeljah pa je s kočijo vozil turiste v Čateške toplice. Temu bi danes moderno rekli, da se je ukvarjal z dopolnilno dejavnostjo na kmetiji.

Žal pa se je pričela druga svetovna vojna. Starša sta z mojo sestro Milko morala pobegniti z doma pred izselitvijo in preživljala sta grozote vojne v pregnanstvu.

Vrnila sta se leta 1945 v povsem izropan dom in v tistih težkih časih pričela z obnovo domačije. Leta 1947 se jima  je rodila hči Mirica in leta 1952 sem prikorakal na svet še jaz. Mama je spet prevzela gospodinjstvo in del gospodarjenja, ker je ata razen nujnih del doma spet "fural" s konji. Najprej pri Elektru, zatem pri Gradbeniku in nato pri Pionirju. Vmes pa je vsako poletje, dokler ni prišel čas kombajnov, "pela" na dvorišču mlatilnica za vse kmete iz bližnje in daljne okolice. V tem času so nastajali prvi zametki turizma na kmetiji, saj je bil pri hiši tako imenovan "pušišank", kjer smo na ta način prodali svoje vino.

 

Po končani osnovni šoli sem ostal doma in pomagal na kmetiji. Ata mi je leta 1969 kupil prvi traktor, s katerim sem poleg domačih njiv obdelal še številne druge, saj je bilo  v tistem času malo traktorjev. S traktorjem sem prevažal gradbeni material po gradbiščih podjetja Pionir in tako prispeval v domačo blagajno. Po odsluženem vojaškem roku sem se leta 1973 poročil s Slavico Oprešnik iz Brezine. Leta 1975 se nama je rodil sin Grega, dve leti kasneje Simona in leta 1985 še Matija.

Z ženo sva takoj poprijela za delo. Najprej sva se ukvarjala z mlečno proizvodnjo, mleko smo oddajali v brežiško bolnico, ko so ukinili privatno dobavo mleka, sva zgradila nove svinjake, kjer sva gojila plemenske svinje. Leta 1992 je nastala v tej branži kriza, tako sva se preusmerila v pridelovanje zgodnjega krompirja in zelenjave.
Da bi bila prva na trgu s krompirjem, sva prva v Sloveniji z lurasilom pokrivala večje površine njiv krompirja. Pokrivala sva tri do pet hektarov, ga konec maja in prve dni junija s pomočjo delavcev izkopala, očistila in vozila v Ljubljano.
Po zgodnjem krompirju sva posadila zelje za kisanje in razno zelenjavo, ter registrirala dopolnilno dejavnost kisanja zelja in repe.

 

Leta 2000 sva s pomočjo subvencij zgradila sistem za namakanje vseh naših njiv v Vrbini, kateri brezhibno deluje ves čas. Vmes sva načrtovala kmečki turizem, za katerega sva dala izdelati načrte in leta 2002 pridobila gradbeno dovoljenje.
Usposobila sva prostore v starem gospodarskem poslopju za opravljanje dopolnilne dejavnosti predelave mesa iz lastnih, doma vzrejenih prašičev. Po več zavrnjenih prijavah na razpise sva komaj nekako uspela pridobiti subvencijo za izgradnjo stavbe za namen turizma na kmetiji in to nama je dalo pogum, da sva se dokončno odločila za gradnjo.

Septembra 2006 sva začela z gradnjo. Iz najinih želja, sanj in upov, predvsem pa z veliko pridnega dela in z malo državne pomoči je zrasla kmetija, ki bo omogočila preživetje nadaljnjemu rodu Vimpolškovih na lastni zemlji.

Vsa moja, naša zgodovina nas je naučila pridnega in vestnega dela, ob katerem uživamo, kujemo nepozabne življenjske izkušnje, se učimo ...




Rezervacija

Rezervacija je okvirne narave, zato potrebujemo vašo telefonsko št. da vas pokličemo glede datuma.